Letno branje celega Svetega pisma

138. dan branja:

Apostolska dela 1 APOSTOLSKA DELA Uvod 1 1 V prvi knjigi sem poročal, Teófil, o vsem, kar je Jezus delal in učil 2 do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. 3 Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu. 4 Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene; 5 zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu«. Jezusov vnebohod (Mr 16,19–20; Lk 24,50–53) 6 Ko so bili zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« 7 Rekel jim je: »Ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. 8 Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« 9 Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. 10 Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, 11 ki sta rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.« Apostoli izvolijo Judovega naslednika 12 Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hodá oddaljena od mesta, vrnili v Jeruzalem. 13 Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda. 14 Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati. 15 V tistih dneh je Peter vstal sredi bratov, zbrala se je skupina kakih sto dvajset ljudi, in rekel: 16 »Bratje! Moralo se je izpolniti Pismo, kakor je Sveti Duh napovedal po Davidovih ustih o Judu: postal je vodnik tistih, ki so zgrabili Jezusa. 17 Bil je prištet med nas in deležen naše službe. 18 Z nagrado, ki jo je dobil za svoje umazano delo, je kupil zemljišče; padel je z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje. 19 To se je razvedelo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se tisto zemljišče zdaj v njihovem jeziku imenuje Hakéldama, kar pomeni ›Njiva krvi‹. 20 V knjigi psalmov je namreč pisano: Njegovo bivališče naj postane puščava, nihče naj v njem ne prebiva. In dalje: Njegovo službo naj prevzame kdo drug. 21 Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prihajal k nam in odhajal od nas, 22 od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja!« 23 Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Bársaba, z vzdevkom Just, in Matija. 24 Nato so takóle molili: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, 25 naj prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, da je šel na svoj kraj!« 26 In žrebali so, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom.

Ruta 1-2 RUTA Naomí in Ruta se vrneta v Betlehem 1 1 V dneh, ko so vladali sodniki, je nastala lakota v deželi. Tako je šel neki mož iz Judovega Betlehema, da bi se s svojo ženo in z dvema sinovoma naselil v moábski deželi. 2 Možu je bilo ime Eliméleh, njegovi ženi je bilo ime Naomí in njegovima sinovoma je bilo ime Mahlón in Kiljón; bili so Efratejci iz Judovega Betlehema. Prišli so v moábsko deželo in tam prebivali. 3 Naomí pa je umrl mož Eliméleh in ostala je sama s svojima sinovoma. 4 Ta dva sta si vzela za ženi Moábki; eni je bilo ime Orpa, drugi je bilo ime Ruta; prebivali so tam kakih deset let. 5 Pa tudi ta dva, Mahlón in Kiljón, sta umrla, in tako je ostala žena brez obeh otrok in brez moža. 6 Nato se je vzdignila s svojima snahama, da bi se vrnila iz moábske dežele, kajti v moábski deželi je slišala, da je GOSPOD obiskal svoje ljudstvo in mu dal kruha. 7 Odšla je iz kraja, kjer je prebivala, in z njo obe njeni snahi; napotile so se, da bi se vrnile v Judovo deželo. 8 Naomí pa je rekla svojima snahama: »Pojdita, vrnita se vsaka v hišo svoje matere! GOSPOD naj vama izkaže ljubezen, kakor sta jo vidve izkazali rajnima in meni. 9 Naj vama GOSPOD dá, da najdeta dom, vsaka v hiši svojega moža.« Nato ju je poljubila, oni dve pa sta povzdignili svoj glas in zajokali. 10 Rekli sta ji: »Ne, s teboj se vrneva k tvojemu ljudstvu.« 11 Naomí pa je rekla: »Vrnita se, moji hčeri, čemú bi hodili z menoj? Mar imam še sinov v svojem telesu, da bi vama bili za moža? 12 Vrnita se, moji hčeri, pojdita, saj sem prestara za moža. Pa tudi, če bi rekla, da imam upanje še to noč dobiti moža in celo roditi sinove, 13 ali bosta čakali, da odrastejo? Se bosta zaradi njih zdržali, da se ne bi omožili? Ne, moji hčeri, kajti jaz sem preveč nesrečna za vaju, ker se je GOSPODOVA roka obrnila proti meni.« 14 Tedaj sta spet povzdignili svoj glas in zajokali. Potem je Orpa poljubila svojo taščo in se vrnila, Ruta pa se je je držala. 15 Tedaj je rekla: »Glej, tvoja svakinja se je vrnila k svojemu ljudstvu in k svojim bogovom. Vrni se za svojo svakinjo!« 16 Ruta pa je rekla: »Ne sili me, naj te zapustim in odidem od tebe. Kamor pojdeš ti, pojdem jaz; kjer boš prenočevala ti, bom prenočevala jaz; tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog. 17 Kjer boš ti umrla, bom umrla jaz in tam bom pokopana. Tako naj mi stori GOSPOD in tako doda, če me ne bo edinole smrt ločila od tebe.« 18 Ko je videla, da se je zatrdno odločila iti z njo, ji je nehala prigovarjati. 19 Tako sta šli obe, dokler nista prišli v Betlehem. Ko sta prišli v Betlehem, se je zaradi njiju razvnelo vse mesto. Žene so govorile: »Ali ni to Naomí?« 20 Ona pa jim je rekla: »Ne imenujte me Naomí, imenujte me Mara, zakaj Mogočni mi je poslal veliko bridkost. 21 Polna sem odšla, a GOSPOD me vrača prazno. Zakaj me imenujete Naomí, ko pa je GOSPOD pričal proti meni in mi je Mogočni storil húdo.« 22 Tako se je vrnila Naomí in z njo njena snaha, Moábka Ruta, ki se je vrnila iz moábske dežele. Prišli sta v Betlehem ob začetku ječmenove žetve. Boaz izkaže Ruti naklonjenost 2 1 Naomí pa je imela po svojem možu sorodnika, zelo bogatega moža iz Elimélehove rodbine, ki mu je bilo ime Boaz. 2 Moábka Ruta je rekla Naomí: »Naj grem, prosim, na polje paberkovat med klasjem za tistim, v čigar očeh najdem milost.« Rekla ji je: »Pojdi, moja hči.« 3 Šla je tedaj in prišla ter paberkovala na polju za žanjci. Primerilo pa se je, da je bila to njiva, ki je pripadala Boazu iz Elimélehove rodbine. 4 In glej, Boaz je prišel iz Betlehema in rekel žanjcem: »GOSPOD z vami!« Rekli so mu: »GOSPOD te blagoslôvi!« 5 Nato je Boaz rekel svojemu hlapcu, ki je bil postavljen čez žanjce: »Čigava je ta mladenka?« 6 Hlapec, ki je bil postavljen čez žanjce, je odgovoril in rekel: »To je mlada Moábka, ki se je vrnila z Naomí iz moábske dežele. 7 Rekla je: ›Prosim, naj paberkujem in zbiram med snopjem za žanjci.‹ Prišla je in ostala od ranega jutra do zdaj; niti malo ni počivala.« 8 Tedaj je Boaz rekel Ruti: »Poslušaj, moja hči, ne hodi na drugo polje paberkovat in ne oddaljuj se od tukaj, ampak se drži mojih dekel! 9 Imej oči na njivi, ki jo bodo žele, in hodi za njimi! Mar nisem zapovedal hlapcem, naj te ne nadlegujejo? Kadar boš žejna, pojdi k posodam in pij od tega, kar bodo hlapci zajeli.« 10 Padla je na obraz in se priklonila do zemlje. Rekla mu je: »Zakaj sem našla milost v tvojih očeh, da si se ozrl name, ko sem vendar tujka?« 11 Boaz ji je odgovoril: »Natanko so mi povedali vse, kar si storila svoji tašči po smrti svojega moža, kako si zapustila svojega očeta in svojo mater in svojo rojstno deželo ter šla k ljudstvu, ki ga prej nisi poznala. 12 GOSPOD naj ti poplača tvoje dejanje! Popolno plačilo naj ti pride od GOSPODA, Izraelovega Boga, pod čigar peruti si prišla iskat zavetje!« 13 Rekla je: »Naj vedno najdem milost v tvojih očeh, moj gospod, kajti potolažil si me, ker si govoril na srce svoji dekli, čeprav nisem niti kakor katera tvojih dekel.« 14 Ko je bil čas za jed, ji je Boaz rekel: »Pridi sem jest kruh in pomakaj svoj grižljaj v kis!« Sedla je tedaj poleg žanjcev in ponudil ji je opraženega zrnja. Jedla je in se nasitila in ji je še ostalo. 15 Ko je vstala, da bi spet paberkovala, je Boaz zapovedal svojim hlapcem: »Naj paberkuje tudi med snopjem. Nič žalega ji ne storite! 16 Še celo pustite, da pade kaj iz svežnjev, in ji dajte, naj pobere, in je ne karajte.« 17 Tako je paberkovala na polju do večera. Ko je otepla, kar je nabrala, je bilo ječmena skoraj za škaf. 18 Vzela ga je in šla v mesto. Njena tašča je videla, koliko je nabrala. Potem je vzela in ji dala, kar ji je ostalo, ko se je nasitila. 19 Njena tašča ji je rekla: »Kje si danes paberkovala? Pri kom si delala? Naj bo blagoslovljen, kdor se je ozrl nate!« In povedala je svoji tašči, pri kom je delala. Rekla je: »Mož, pri katerem sem danes delala, se imenuje Boaz.« 20 Naomí pa je rekla svoji snahi: »Naj bo blagoslovljen od GOSPODA, ki ni odtegnil svoje milosti ne živim ne mrtvim!« Naomí ji je še rekla: »Ta mož je najin sorodnik; je izmed naših odkupiteljev.« 21 Moábka Ruta pa je rekla: »Rekel mi je tudi: ›Drži se mojih hlapcev, dokler ne dokončajo vse moje žetve.‹« 22 Naomí je rekla svoji snahi Ruti: »Dobro je, moja hči, če greš ven z njegovimi deklami, da te ne bodo nadlegovali na drugem polju.« 23 Tako se je pri paberkovanju držala Boazovih dekel, dokler ni bila končana ječmenova in pšenična žetev. Potem je ostala pri svoji tašči.

Psalmi 47 PSALM 47 (46) Kralj vseh narodov 47 1 Zborovodju. Psalm Korahovih sinov. 2 Vsa ljudstva, ploskajte z rokami, vzklikajte Bogu z glasom vriskanja! 3 Zakaj GOSPOD, Najvišji, je strašen, velik kralj nad vso zemljo. 4 Pod nas spravlja ljudstva, narode pod naše noge. 5 Izbira nam našo dediščino, ponos Jakoba, ki ga ljubi. Sela. 6 Bog se je vzdignil med vzklikanjem, GOSPOD med donenjem roga. 7 Prepevajte Bogu, prepevajte, prepevajte našemu kralju, prepevajte. 8 Zakaj Bog je kralj vse zemlje; pojte pesem pouka. 9 Bog kraljuje nad narodi, Bog sedi na prestolu svoje svetosti. 10 Knezi ljudstev se zbirajo, ljudstvo Abrahamovega Boga; zakaj ščiti zemlje pripadajo Bogu, nad vse je povzdignjen. Slovenski standardni prevod, © 1996, 1997 Svetopisemska družba Slovenije

Projekt Sveto pismo

Življenje z Jezusom

Zadnja sprememba: 7.4.2021 12:02

Stran zgenerirana v 0.0605s