Letno branje celega Svetega pisma

356. dan branja: Raz 12; Ezk 33; Iz 57

Razodetje (Apokalipsa) 12 Žena in zmaj 12 1 Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. 2 Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin. 3 Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov. 4 Njegov rep je pometel z neba tretjino zvezd in jih vrgel na zemljo. Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila. 5 In porodila je otroka, dečka, ki mu je bilo namenjeno, da bo pasel vse narode z železno palico. Njen otrok je bil odnesen k Bogu in k njegovemu prestolu. 6 Žena pa je pobegnila v puščavo, kjer ji je Bog pripravil zavetje, da bi jo tam hranili tisoč dvesto šestdeset dni. 7 Nato se je v nebesih razvnela vojna: Mihael in njegovi angeli so se bojevali proti zmaju. Tudi zmaj se je bojeval in njegovi angeli. 8 Toda ni zmagal, tako da v nebesih ni bilo več prostora zanje. 9 Veliki zmaj, stara kača, ki se imenuje Hudič in Satan in ki zapeljuje vesoljni svet, je bil vržen na zemljo, z njim vred pa so bili vrženi tudi njegovi angeli. 10 Tedaj sem zaslišal v nebesih močen glas, ki je rekel: »Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija, zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom. 11 Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja, saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti. 12 Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih! Gorje pa vama, zemlja in morje, ker je hudič sestopil k vama, poln divjega besa, ker ve, da ima le malo časa.« 13 Ko je zmaj videl, da je bil vržen na zemljo, je začel preganjati ženo, ki je rodila dečka. 14 Toda ženi sta bili dani dve perutnici velikega orla, da bi odletela na svoje mesto v puščavi: tam naj bi se hranila čas, dva časa in pol časa, daleč od kače. 15 Tedaj pa je kača bruhnila iz žrela za ženo kakor reko vode, da bi jo odnesla. 16 A ženi je priskočila na pomoč zemlja: zemlja je odprla svoja usta in popila reko, ki jo je zmaj bruhnil iz svojih ust. 17 Zmaj pa se je razjezil nad ženo in se bojeval proti preostalim iz njenega rodu, proti tistim, ki se ravnajo po Božjih zapovedih in imajo Jezusovo pričevanje. 18 In ustavil se je na pesku morske obale.

Ezekiel 33 KO JE BIL JERUZALEM OBLEGAN IN POTEM Ezekiel na straži 33 1 Zgodila se mi je GOSPODOVA beseda, rekoč: 2 Sin človekov, govôri sinovom svojega ljudstva in jim reci: Če pošljem meč nad deželo, ljudstvo dežele pa vzame koga izmed svojih in si ga postavi za stražarja, 3 in ko ta vidi, da prihaja meč nad deželo, zatrobi v rog in opozori ljudstvo: 4 Če kdo sliši glas roga, pa se ne zmeni zanj in pride meč in ga pobere: tedaj je njegova kri nad njegovo glavo. 5 Čeprav je slišal glas roga, se ni zmenil zanj, zato je njegova kri nad njim. Tisti pa, ki se je zmenil, si reši življenje. 6 Če pa stražar vidi, da prihaja meč, a ne zatrobi v rog in ne opozori ljudstva, in pride meč in pobere koga izmed njih, je ta vzet zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz stražarjevih rok. 7 Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši. Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu! 8 Če porečem krivičnežu: »Krivičnež, zagotovo umreš!« pa ne govoriš, da bi posvaril krivičneža zaradi njegove poti, umre ta krivičnež zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. 9 Če pa posvariš krivičneža, naj se spreobrne od svoje poti, pa se ne spreobrne od svoje poti, umre zaradi svoje krivičnosti, ti pa si si rešil življenje. Sprevrženje in spreobrnjenje 10 Ti, sin človekov, reci Izraelovi hiši: Tako ste govorili: »Zares, naša hudodelstva in naši grehi so nad nami, zavoljo njih propadamo; kako bi mogli živeti?« 11 Reci jim: Kakor jaz živim, govori Gospod BOG, nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi. Vrnite se, vrnite s svojih hudobnih poti! Zakaj hočete umreti, Izraelova hiša? 12 Ti, sin človekov, reci sinovom svojega ljudstva: Pravičnost ne bo rešila pravičnega, če ta začne grešiti; in krivičnost ne bo spotaknila krivičnega, če se ta spreobrne od svoje krivičnosti. Pravični ne more živeti od svoje pravičnosti, če začne grešiti. 13 Če rečem pravičnemu, da bo zagotovo živel, pa se zanaša na svojo pravičnost in ravna krivično, ne bo nobeno njegovih pravičnih del ostalo v spominu. Zavoljo hudobije, ki jo počne, bo umrl. 14 Če pa krivičnemu rečem: »Zagotovo boš umrl!« pa se spreobrne od svojega greha ter ravna po pravu in pravičnosti, 15 če krivični dá nazaj, kar mu je bilo zastavljeno, in vrne, kar je naropal, če se drži zakonov življenja in ne počne več hudobije, bo zagotovo živel, ne bo umrl. 16 Nobeden njegovih grehov, ki jih je zagrešil, ne bo ostal v spominu proti njemu. Ker je ravnal po pravu in pravičnosti, bo zagotovo živel. 17 Sinovi tvojega ljudstva pa pravijo: »Gospodova pot ni pravilna.« Njihova pot ni pravilna! 18 Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in počne hudobijo, bo zaradi tega umrl. 19 Če pa se krivični odvrne od svoje krivičnosti in ravna po pravu in pravičnosti, bo zaradi tega živel. 20 Vi pa pravite: »Gospodova pot ni pravilna.« Vsakega izmed vas, Izraelova hiša, bom sodil po njegovih potih. Novica o padcu Jeruzalema 21 V dvanajstem letu našega izgnanstva, v desetem mesecu, petega v mesecu je prišel k meni ubežnik iz Jeruzalema in rekel: »Mesto je zavzeto.« 22 A GOSPODOVA roka je bila nad menoj tisti večer, preden je prišel ubežnik. Odprl mi je usta, še preden je oni zjutraj prišel k meni. Usta so se mi odprla in nisem bil več nem. Opustošenje dežele 23 Zgodila se mi je GOSPODOVA beseda, rekoč: 24 Sin človekov, prebivalci tistih razvalin na Izraelovem ozemlju govorijo: »Abraham je bil sam, ko je dobil deželo v posest; nas pa je veliko, nam je torej dana dežela.« 25 Zato jim reci: Tako govori Gospod BOG: Vi jeste meso s krvjo, vzdigujete oči k malikom in prelivate kri, pa hočete dobiti deželo v posest! 26 Opirate se na svoje meče, počenjate gnusobo in vsak oskrunja ženo svojega bližnjega, pa hočete imeti deželo v posesti! 27 Tako jim povej: Tako govori Gospod BOG: Kakor jaz živim, bodo tisti v razvalinah padli pod mečem; kdor je na polju, ga bom dal zverem, da ga požrejo, in tisti, ki so v utrdbah in votlinah, bodo umrli za kugo. 28 Deželo bom spremenil v pustinjo in stepo; konec bo njene ponosne moči. Izraelove gore bodo opustošene: nihče ne bo več hodil po njih. 29 Ko bom deželo spremenil v pustinjo in stepo zaradi vseh gnusob, ki so jih počenjali, bodo spoznali, da sem jaz GOSPOD. Nepoboljšljivost izgnancev 30 Ti pa, sin človekov; sinovi tvojega ljudstva se pogovarjajo o tebi ob zidovih in pri hišnih vratih in pravijo drug drugemu, vsak svojemu bratu: »Pridite poslušat, kakšna je beseda, ki prihaja od GOSPODA!« 31 K tebi hodijo kakor na ljudski shod, pred tabo poseda moje ljudstvo in posluša tvoje besede, vendar se ne ravnajo po njih. Da, na njihovih ustnicah je strastna ljubezen, njihovo srce pa se žene za dobičkom. 32 Glej, ti si zanje kakor pevec ljubezni, ki ima prijeten glas in dobro brenka na strune: poslušajo tvoje besede, vendar se ne ravnajo po njih. 33 Ko pa bo to prišlo – in prišlo bo! – bodo spoznali, da je bil prerok med njimi.

Izaija 57 57 1 Pravični izgine, pa si nihče ne vzame k srcu, zvesti ljudje so pobrani, pa nihče ne razume; da, pred hudobijo je pobran pravični. 2 Naj pride mir, na svojih ležiščih naj počivajo tisti, ki hodijo pošteno. Bog grozi malikovalcem 3 Vi pa stopite sèm, sinovi čarovnice, zarod, ki prešuštvuješ in se vlačugaš! 4 Iz koga se norčujete, proti komu se širokoustite in iztezate svoj jezik? Mar niste otroci pregrehe, zarod prevare? 5 Vi, ki se razvnemate med hrasti, pod vsakim zelenim drevesom, ki žrtvujete otroke po dolinah v skalnatih prepadih? 6 Med zglajenimi kamni v strugi je tvoj delež, ti, ti so tvoj žreb, tudi njim si izlivala pitno daritev, darovala jedilno daritev. Mar naj bom potolažen s tem? 7 Na visoki in vzvišeni gori si postavljala svoje ležišče, tudi tja si se vzpenjala, da bi darovala klavno daritev. 8 Za vrati in za podboji si postavljala svoje znamenje, da, stran od mene si se razgaljala in vzpenjala, razširjala si svoje ležišče in si izgovarjala od njih plačilo, ljubila si njihovo ležišče, zrla v njihovo nagoto. 9 K Molohu si hodila z oljem in množila svoja mazila, pošiljala si daleč svoje sle in se poniževala do podzemlja. 10 Utrudila si se zaradi številnih poti, vendar nisi rekla: »Zaman je!« Našla si življenjsko moč, zato nisi opešala. 11 Koga si se plašila in bala, da si varala in se mene nisi spominjala, ne si vzela k srcu? Mar jaz nisem molčal in mižal in se mene nisi bala? 12 Jaz bom oznanil tvojo pravičnost in tvoja dejanja ti ne bodo pomagala. 13 Ko boš vpila, naj te reši kopica tvojih malikov, jih bo vse odnesel veter, sapa jih bo vzela, kdor pa se k meni zateka, bo podedoval deželo in dobil v last mojo sveto goro. Bog tolaži svoje ljudstvo 14 Rekli bodo: Nasipajte, nasipajte, zravnajte pot, odstranite ovire s poti za moje ljudstvo! 15 Kajti tako govori Visoki in Vzvišeni, ki večno prestoluje in je njegovo ime sveto: Na višavi in v svetišču prebivam, sem pa hkrati pri potrtem in ponižnem v duhu da poživljam duha ponižnim, da poživljam srce potrtim. 16 Kajti ne pravdam se na veke in ne srdim se za vselej, sicer bi opešal duh pred mano in duše, ki sem jih naredil. 17 Zaradi njegovega pohlepa po dobičku sem se jezil, ga udarjal, se skrival in se jezil, on pa je hodil uporno po poti svojega srca. 18 Videl sem njegove poti, pa ga bom ozdravil in vodil, pomiril in potolažil bom njega in njegove žalujoče. 19 Ustvaril bom sad ustnic: »Mir, mir daljnemu in bližnjemu,« govori GOSPOD, »ozdravil ga bom.« 20 Krivičniki pa so kakor razburkano morje, ki se ne more umiriti, in njegovi valovi burkajo glen in blato. 21 »Ni miru,« govori moj Bog, »za krivičnike.« Slovenski standardni prevod, © 1996, 1997 Svetopisemska družba Slovenije

Projekt Sveto pismo

Življenje z Jezusom

Zadnja sprememba: 7.4.2021 12:02

Stran zgenerirana v 4.2186s