|
Pavel si izbere za spremljevalca Timóteja
16
1 Prišel je v Derbo in od tam v Listro. Tam je živel učenec z imenom Timótej, sin Judinje, ki je sprejela vero, njegov oče pa je bil Grk.
2 Bratje v Listri in v Ikóniju so imeli o njem zelo dobro mnenje.
3 Pavel ga je hotel vzeti s sabo, zato ga je dal obrezati. To je storil zaradi Judov, ki so živeli v tistih krajih; vsi so namreč vedeli, da je bil njegov oče Grk.
4 Ko so potovali skozi mesta, so vernikom naročali, naj se držijo navodil, ki so jih sprejeli apostoli in starešine v Jeruzalemu.
5 Cerkve so se utrjevale v veri in število vernikov je rastlo iz dneva v dan.
Potovanja skozi Malo Azijo
6 Potovali so skozi Frigijo in deželo Galačanov, ker jim je Sveti Duh branil, da bi oznanjali besedo v provinci Aziji.
7 Ko so prišli do Mízije, so poskušali priti v Bitinijo, toda Jezusov Duh jim tega ni dovolil.
8 Zato so potovali prek Mízije in se spustili v Troádo.
9 Neko noč pa je Pavel videl prikazen. Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: »Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!«
10 In ko se mu je to prikazalo, smo takoj začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nas Bog kliče, naj tja ponesemo veselo oznanilo.
Prihod v Filípe
11 Iz Troáde smo po najkrajši poti odjadrali do Samotrake, naslednjega dne pa v Neápolo.
12 Od tam smo odrinili v Filípe; to je mesto v prvem okrožju Makedonije in rimska kolonija. V tem mestu smo ostali nekaj dni.
13 Na sobotni dan smo šli skozi mestna vrata ob reki, ker smo domnevali, da je tam prostor za molitev. Sedli smo in se pogovarjali z ženskami, ki so se tam zbirale.
14 Poslušala nas je tudi ženska, Lidija po imenu, trgovka s škrlatnimi oblačili v mestu Tiatiri. Bila je bogaboječa in Gospod je odprl njeno srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam.
15 Ko se je dala krstiti ona in vsa njena hiša, nas je povabila z besedami: »Če ste prepričani, da verujem v Gospoda, stopíte v mojo hišo in ostanite tu!« Primorala nas je, da smo vstopili.
Pavel in Sila v ječi
16 Nekega dne smo šli k molitvi. Srečala nas je dekla, ki je imela duha jasnovidnosti in je z vedeževanjem prinašala precéj zaslužka svojim gospodarjem.
17 Pritekla je za Pavlom in za nami ter vpila: »Ti ljudje so služabniki Boga Najvišjega; oznanjajo vam pot odrešenja.«
18 To je počenjala več dni. Nazadnje se je Pavel naveličal, se obrnil in rekel duhu: »V imenu Jezusa Kristusa ti zapovedujem: pojdi iz nje!« In pri priči jo je duh zapustil.
19 Ko so njeni gospodarji videli, da jim je splahnelo upanje na dobiček, so prijeli Pavla in Sila ter ju odvlekli na trg pred mestne poglavarje.
20 Prignali so ju pred zastopnike oblasti in rekli: »Ta dva netita nemir v našem mestu.
21 Juda sta in širita običaje, ki jih mi kot Rimljani ne moremo sprejeti in ne smemo izpolnjevati.«
22 Tudi ljudstvo se je dvignilo proti njima. Rimska oblastnika sta jima strgala oblačila in ju velela pretepsti.
23 Ko so ju hudo pretepli, so ju vrgli v ječo, ječarju pa zabičali, naj skrbno pazi nanju.
24 Ječar je izpolnil ukaz in ju vrgel v najglobljo temnico, nogé pa jima je vklenil v klado.
25 Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali.
26 Iznenada pa je nastal silen potres, tako da se je ječa v temeljih zamajala; v hipu so se vsa vrata odprla in vsem jetnikom so odpadle verige.
27 Ječar se je prebudil. Ko je videl, da so vrata ječe odprta, je izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili.
28 Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: »Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!«
29 Ječar je zahteval luč in planil noter. Trepetaje je padel pred Pavla in Sila,
30 nato ju je popeljal ven in vprašal: »Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?«
31 Odgovorila sta mu: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!«
32 Nato sta oznanila Gospodovo besedo njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši.
33 Vzel ju je s sabo še tisto nočno uro ter jima izpral rane; in pri priči se je dal krstiti z vso svojo družino.
34 Peljal ju je na svoj dom in ju povabil k mizi; in veselje je navdalo njega in vso njegovo hišo, ker so našli vero v Boga.
35 Ko pa se je zdanilo, sta oblastnika poslala redarje z naročilom: »Osvobôdi tista človeka!«
36 Ječar je te besede sporočil Pavlu: »Oblastnika sta naročila, naj vaju izpustim. Pojdita torej, potujta v miru!«
37 Toda Pavel je sporočil redarjem: »Čeprav sva rimska državljana, so naju dali javno pretepsti, ne da bi nama bili dokazali krivdo, in naju vrgli v ječo. Zdaj pa bi naju radi skrivaj vrgli ven. Ne, tako ne gre! Naj prideta oblastnika sama semkaj in naju spremita na prostost!«
38 Redarji so te besede sporočili oblastnikoma. Le-ta sta se prestrašila, ko sta slišala, da sta Pavel in Sila Rimljana.
39 Prišla sta k njima in se opravičila, ju odpeljala iz ječe ter prosila, naj odideta iz mesta.
40 Ko sta Pavel in Sila zapustila ječo, sta odšla v Lidijino hišo. Tam sta našla brate in jih osrčila v veri. Nato sta odpotovala.
Pavel v Tesaloníki
17
1 Potovala sta skoz Amfípolo in Apolonijo ter prispela v Tesaloníko, kjer so Judje imeli shodnico.
2 Pavel je po svoji navadi šel mednje in tri sobote zapovrstjó razpravljal z njimi. Iz Pisem
3 jim je razlagal in dokazoval, da je Mesija moral trpeti in vstati od mrtvih. »Ta Mesija,« je govoril, »ki vam ga jaz oznanjam, je Jezus.«
4 Nekateri od njih so se dali prepričati in so se pridružili Pavlu in Silu, prav tako pa tudi precéj Grkov, ki so častili Boga, med njimi nemalo uglednih žená.
5 Judje so besneli od nevoščljivosti. Najeli so si nekaj izprijencev, ki so postopali po trgu, ter z njimi zanetili nemir in razgrajali po mestu. Pridrli so pred Jazonovo hišo, ko so iskali Pavla in Sila, da bi ju odgnali pred skupščino.
6 Ko ju niso našli, so Jazona in nekaj bratov odvlekli pred mestne načelnike in kričali: »Ti ljudje, ki svet postavljajo na glavo, so zdaj prišli tudi k nam
7 in Jazon jih gosti. Vsi ti ljudje ravnajo v nasprotju s cesarjevimi postavami in trdijo, da je kralj nekdo drug – Jezus.«
8 S temi besedami so nahujskali množico in mestne načelnike.
9 Jazon in drugi so morali plačati varščino, nato so jih izpustili.
Pavel in Sila v Beróji
10 Takoj ko se je znočilo, so bratje Pavla in Sila odpravili v Berójo. Ko sta prispela tja, sta odšla v judovsko shodnico.
11 Tamkajšnji Judje so bili bolj prijazni od onih v Tesaloníki. Z veliko naklonjenostjo so sprejeli besedo in vsak dan preiskovali Pisma, če je res tako.
12 Mnogi med njimi so sprejeli vero in tudi nemalo uglednih grških žená in mož.
13 Ko pa so Judje v Tesaloníki izvedeli, da Pavel tudi v Beróji oznanja Božjo besedo, so prišli tudi tja, da bi vznemirili in nahujskali množice.
14 Tedaj so bratje nemudoma pospremili Pavla, da je odpotoval do morja; Sila in Timótej pa sta ostala v Beróji.
15 Spremljevalci so Pavla pripeljali do Aten; nato so se vrnili z naročilom, naj Sila in Timótej čim prej prideta za njim.
Pavel v Atenah
16 Ko je Pavel v Atenah čakal nanju, ga je v dno duše prizadelo, ker je videl, kako je mesto polno malikov.
17 Pogovarjal se je z Judi in z bogaboječimi v shodnici, pa tudi s tistimi, ki jih je vsak dan po naključju srečeval na trgu.
18 Tudi nekaj epikurejskih in stoiških filozofov je razpravljalo z njim. Eni so govorili: »Le kaj bi neki rad povedal ta kvasač?« Drugi pa: »Verjetno je glasník kakih tujih božanstev.« Oznanjal je namreč evangelij o Jezusu in o vstajenju.
19 Vzeli so ga s sabo in odpeljali na Areopag ter vprašali: »Ali bi lahko izvedeli, kakšen je ta novi nauk, ki ga oznanjaš?
20 To, kar prinašaš, zveni nekam čudno našim ušesom. Zato bi radi spoznali, kaj to pomeni.«
21 Vsi Atenci in tujci, ki živijo med njimi, namreč ne poznajo večjega užitka kakor pripovedovati ali poslušati zadnje novice.
22 Tedaj je Pavel stopil na sredo Areopaga in spregovoril: »Možje Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni.
23 Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetínje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ›Nepoznanemu bogu‹. Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam.
24 Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka.
25 Njemu sploh ni potrebno, da bi mu stregle človeške roke, temveč sam vsem daje življenje in dihanje in vse.
26 Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja,
27 da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas.
28 Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo. Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov:
›... saj smo po rodu iz njega.‹
29 Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo nekaj, kar je podobno zlatu ali srebru ali kamnu, ki sta ga izoblikovali človeška umetnost in domiselnost.
30 Bog je zatisnil oči nad časi, ko so ljudje tavali v nevednosti; zdaj pa naroča, naj se vsepovsod vsi spreobrnejo.
31 Zakaj določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih.«
32 Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se eni norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.«
33 Tako je Pavel odšel iz njihove srede.
34 Nekateri možje pa so se mu pridružili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionizij Areopagít, potem žena po imenu Dámaris in še nekaj drugih.
Pavel v Korintu
18
1 Nato je Pavel zapustil Atene in šel v Korint.
2 Tam je našel Juda, ki mu je bilo ime Ákvila, po rodu pa je bil iz Ponta. Ta je s svojo ženo Prískilo pred kratkim prišel iz Italije, ker je cesar Klavdij ukazal, da se morajo vsi Judje izseliti iz Rima. Pavel ju je obiskal,
3 in ker je znal isto obrt, je ostal pri njiju in se zaposlil. Po poklicu sta bila namreč izdelovalca šotorov.
4 Vsako soboto pa je razpravljal v shodnici ter prepričeval Jude in Grke.
5 Ko sta iz Makedonije prišla za njim Sila in Timótej, se je Pavel lahko ves posvetil oznanjevanju besede in Judom izpričeval, da je Jezus Mesija.
6 Ko pa so mu nasprotovali in preklinjali, je otresel prah s svojih oblačil in jim rekel: »Vaša kri nad vašo glavo! Jaz sem čist. Odslej bom hodil med pogane.«
7 Umaknil se je od tam in šel k bogaboječemu možu, ki mu je bilo ime Titij Just in čigar hiša je bila tik ob shodnici.
8 Krisp, načelnik shodnice, je z vso svojo hišo sprejel vero v Gospoda. In tudi veliko Korinčanov, ki so ga slišali, je verovalo in se dalo krstiti.
9 Neke noči pa se je Gospod prikazal Pavlu in mu rekel: »Ne boj se! Govôri in ne mólči!
10 Zakaj jaz sem s teboj. Nihče se te ne bo dotaknil, da bi ti storil kaj zlega, kajti v tem mestu imam veliko svojih ljudi.«
11 Ostal je tam eno leto in šest mesecev ter med njimi učil Božjo besedo.
12 Ko pa je bil Galíon cesarski namestnik v Ahaji, so se Judje kakor en mož dvignili zoper Pavla, ga privlekli pred sodišče
13 in rekli: »Ta človek zavaja ljudi, da bi častili Boga tako, kakor ni v skladu s postavo.«
14 Pavel je že hotel spregovoriti, ko je Galíon rekel Judom: »Če bi šlo za kako krivično dejanje ali hudodelstvo, bi bilo razumno, Judje, da vas poslušam.
15 Če pa gre za sporna vprašanja o vaši besedi in izrazih in postavi, razčistite sami: v teh zadevah jaz ne maram biti sodnik.«
16 In odgnal jih je izpred sodišča.
17 Tedaj so se vsi spravili nad Sosténa, načelnika shodnice, in ga pred sodiščem pretepli. Toda Galíon se za to sploh ni zmenil.
Pavel se vrne v Antiohijo
18 Pavel pa je še kar nekaj dni ostal v Korintu. Nato se je od bratov poslovil in odplul proti Siriji in z njim tudi Prískila in Ákvila. Preden se je v Kenhrejah vkrcal, se je dal ostriči, ker se je bil zaobljubil.
19 Prispeli so v Efez. Tam ju je pustil, sam pa je šel v shodnico in je razpravljal z Judi.
20 Prosili so ga, naj bi ostal še dlje, pa ni privolil.
21 Odplul je iz Efeza in se poslovil z besedami: »Še se vrnem k vam, če bo Božja volja.«
22 Ko se je izkrcal v Cezareji, je šel peš naprej in pozdravil Cerkev. Nato se je napotil v Antiohijo.
23 Tam je ostal nekaj časa, nato pa je po vrsti prehodil deželo Galačanov in Frigijo ter povsod utrjeval učence.
Apolo
24 Medtem je v Efez prišel Jud, ki mu je bilo ime Apolo in je bil po rodu iz Aleksandrije. Bil je izobražen in dober izvedenec v Pismih.
25 Tudi z Gospodovo potjo je bil seznanjen. Poln navdušenja je govoril in natančno pripovedoval o Jezusu; vendar je poznal samó Janezov krst.
26 Začel je pogumno oznanjati v shodnici. Prískila in Ákvila sta ga slišala, ga povabila k sebi in mu še podrobneje razložila Božjo pot.
27 Ko je nameraval odpotovati v Ahajo, so ga bratje spodbujali in pisali učencem, naj ga prijazno sprejmejo. Prišel je tja in po Božji milosti vernikom veliko koristil.
28 Z vso odločnostjo je namreč oporekal Judom in iz Pisem javno dokazoval, da je Jezus Mesija.
Pavel v Efezu
19
1 Medtem ko se je Apolo mudil v Korintu, je Pavel prepotoval kraje v notranjosti in prišel v Efez. Tam je našel nekaj učencev
2 in jih vprašal: »Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« »Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh,« so odvrnili učenci.
3 In vprašal jih je: »Kako ste bili tedaj krščeni?« »Z Janezovim krstom,« so odgovorili.
4 Pavel pa je rekel: »Janez je krščeval s krstom spreobrnjenja in ljudstvu govoril, naj verujejo v tistega, ki pride za njim, to je v Jezusa.«
5 Po teh besedah so se dali krstiti v ime Gospoda Jezusa.
6 Pavel je nanje položil roke in nadnje je prišel Sveti Duh: govorili so z darom jezikov in prerokovali.
7 Bilo je vsega skupaj kakih dvanajst mož.
8 Nato je šel v shodnico, tam je kake tri mesece pogumno govoril, razpravljal in jih prepričeval o Božjem kraljestvu.
9 Toda nekateri so se zakrknili in se niso dali prepričati, temveč so pred množico sramotili Pot. Tedaj jim je Pavel obrnil hrbet in odpeljal učence ter dan za dnem razpravljal v Tiránovi šoli.
10 To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo.
Skevájevi sinovi
11 Bog je po Pavlovih rokah delal nenavadne čudeže,
12 tako da so ljudje prinašali bolnikom robce ali rute, ki so se dotaknile Pavlovega telesa, in bolezni so izginjale in zli duhovi so jih zapuščali.
13 Tudi nekateri Judje, ki so hodili naokrog in izganjali hudobne duhove, so poskušali pri zarotitvah klicati ime Gospoda Jezusa. Govorili so: »Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga oznanja Pavel.«
14 Neki Skevá, ki je bil judovski véliki duhovnik, je imel sedem sinov; tudi ti so to delali.
15 Toda hudobni duh jim je odgovoril: »Jezusa poznam in tudi za Pavla vem. Kdo pa ste vi?«
16 In človek, v katerem je bil hudobni duh, je planil nanje, jih vse obvladal in potolkel, tako da so goli in ranjeni zbežali iz njegove hiše.
17 To se je razvedelo med vsemi Judi in Grki, ki so prebivali v Efezu; vse je obšla velika groza in poveličevali so ime Gospoda Jezusa.
18 Prihajalo je veliko verujočih, ki so javno priznavali svoja dejanja.
19 Številni med temi, ki so se pečali z vražarstvom, so znesli knjige na kup in jih javno sežgali. Preračunali so njihovo ceno in ugotovili, da so bile vredne petdeset tisoč srebrnikov.
20 Tako je Gospodova beseda v môči rastla in se krepila.
Vznemirjenje v Efezu
21 Po teh dogodkih se je Pavel namenil, da skozi Makedonijo in Ahajo odpotuje v Jeruzalem. »Potem ko bom tam,« je rekel, »moram obiskati tudi Rim.«
22 Dva izmed svojih sodelavcev, Timóteja in Erásta, je poslal v Makedonijo, sam pa je še nekaj časa ostal v provinci Aziji.
23 V tistem času je nastalo nemajhno razburjenje zaradi Poti.
24 Neki zlatar z imenom Demetrij je izdeloval srebrne odlitke Artemidinega templja in s tem omogočal rokodelcem nemajhen zaslužek.
25 Sklical je svoje sodelavce in druge, ki so se ukvarjali s takšno obrtjo, in jim rekel: »Možje! Dobro veste, da je naša dejavnost vir naše blaginje.
26 Zdaj pa vidite in slišite, kaj počenja ta Pavel: govori, da bogovi, ki jih naredijo roke, niso pravi bogovi. Posrečilo se mu je, da je s tem zavêdel že precéj ljudi, ne samó v Efezu, ampak skoraj v vsej provinci Aziji.
27 Toda nismo samó mi v nevarnosti, da pride naše delo na slab glas. Tudi tempelj velike boginje Artemide bo izgubil veljavo. Ogrožena je veličina boginje, ki jo časti vsa Azija in ves obljudeni svet.«
28 Po teh besedah so kot pobesneli začeli vzklikati: »Velika je Artemida Efeška!«
29 V mestu je vse vrelo, trumoma so drveli v gledališče; s sabo so vlekli Makedonca Gaja in Aristarha, ki sta Pavla spremljala na njegovi poti.
30 Pavel je hotel nastopiti med množico, pa mu učenci niso pustili.
31 Tudi nekateri visoki provincialni uradniki, ki so mu bili naklonjeni, so mu poslali sporočilo in mu odsvetovali, da bi se napotil v gledališče.
32 Tam pa so kričali drug čez drugega, vladala je velika zmešnjava in večina sploh ni vedela, po kaj so prišli.
33 Nekateri iz množice so mislili, da je kriv Aleksander, ki so ga Judje potiskali pred sabo. Aleksander je dajal z roko znamenje, ker se je hotel zagovarjati pred množico.
34 Ko pa so spoznali, da je Jud, se je iz vseh grl dvignil en sam krik, ki skoraj dve uri ni ponehal: »Velika je Artemida Efeška!«
35 Nazadnje je mestni pisar množico pomiril z besedami: »Možje Efežani! Vsemu svetu je znano, da mesto Efez časti in váruje tempelj velike Artemide in njeno podobo, ki je padla z neba.
36 Tega ne more nihče zanikati. Zato ostanite mirni in se ne prenaglite!
37 Privlekli ste ta dva človeka, čeprav nista oskrunila templja in nista preklinjala naše boginje.
38 Če Demetrij in njegovi rokodelci menijo, da jih je kdo oškodoval, so za to sodni dnevi in cesarski namestniki: tam naj se tožijo med sabo!
39 Če pa zahtevate kaj drugega, naj se to razčisti na redni skupščini.
40 Obstaja nevarnost, da nas zaradi današnjih dogodkov obtožijo za upor, saj ni nobenega razloga, s katerim bi lahko opravičili te nemire.« Po teh besedah je razpustil zborovanje.
Pavel potuje v Makedonijo in Grčijo
20
1 Ko se je nemir polegel, je Pavel sklical učence in jim spregovoril v spodbudo. Nato se je od njih poslovil in odpotoval v Makedonijo.
2 Potoval je skozi tiste kraje in z mnogimi besedami spodbujal vernike. Naposled je prišel v Grčijo
3 in tam je ostal tri mesece. Že je nameraval odpluti proti Siriji, tedaj pa so ga Judje zalezovali, zato je sklenil, da se vrne prek Makedonije.
4 Spremljali so ga Sópater, Pirov sin iz Beróje, Aristarh in Sekúndus iz Tesaloníke, Gaj iz Derbe, Timótej, Tihik in Trofim iz province Azije.
5 Ti so potovali pred nami in nas pričakali v Troádi.
6 Mi pa smo po prazniku nekvašenega kruha odpluli iz Filípov in čez pet dni prišli k njim v Troádo. Tam smo preživeli sedem dni.
Pavlov poslovilni obisk v Troádi
7 Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, se je Pavel pogovarjal z njimi. Ker je nameraval naslednji dan odpotovati, se je njegov govor zavlekel do polnoči.
8 V gornji izbi, kjer smo bili zbrani, je gorelo veliko svetilk.
9 Na oknu je sedèl mladenič, po imenu Evtih, ki je med Pavlovim dolgim govorom trdnó zaspal. V spanju je padel s tretjega nadstropja in pobrali so ga mrtvega.
10 Pavel je stopil dol, se sklonil nadenj, ga objel in rekel: »Ne delajte hrupa! Še je življenje v njem.«
11 Nato se je povzpel nazaj, lomil kruh, ga zaužil ter še dolgo govoril, vse dokler se ni zdanilo. Potem je odšel.
12 Mladeniča pa so pripeljali živega domov in to jim je bilo v nemajhno tolažbo.
Potovanje iz Troáde v Milet
13 Mi pa smo se vkrcali na ladjo in odpluli naprej v Asos. Tam smo nameravali vzeti na krov Pavla, kot je bil naročil; do tja je hotel priti peš.
14 Ko se je z nami sešel v Asosu, smo ga vzeli na krov in prišli v Mitiléno.
15 Naslednji dan smo odjadrali in pristali nasproti Hiosu. Drugega dne smo se prepeljali na Samos in dan pozneje prišli v Milet.
16 Pavel je sklenil pluti mimo Efeza, da se ne bi zamujal v provinci Aziji. Mudilo se mu je, da bi bil, če le mogoče, za binkoštni praznik v Jeruzalemu.
Pavel govori efeškim starešinam
17 Iz Mileta je poslal sporočilo v Efez in poklical k sebi cerkvene starešine.
18 Ko so prišli, jim je rekel: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne, ko sem stopil na tla province Azije, ves čas živel med vami.
19 Z vso ponižnostjo sem služil Gospodu, v solzah in preizkušnjah, ko so me Judje zalezovali.
20 Ničesar vam nisem zamolčal, kar vam je v korist, ampak sem vam oznanjal in vas učil, javno in po vaših domovih.
21 Jude in Grke sem rotil, naj se spreobrnejo k Bogu in naj verujejo v našega Gospoda Jezusa.
22 In glejte, zdaj grem, zavezan Duhu, v Jeruzalem, in ne vem, kaj me bo tam doletelo.
23 Vem edinole to, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske.
24 Vendar mislim, da moje življenje ni omembe vredno, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da izpričam evangelij o Božji milosti.
25 In glejte, hodil sem med vami in vam oznanjal kraljestvo, a zdaj vem, da mi poslej nobeden izmed vas ne bo več gledal v obraz.
26 Zato vam današnji dan slovesno povem: čist sem od krvi vseh.
27 Ničesar nisem zamolčal, vso Božjo voljo sem vam oznanil.
28 Pazíte nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da bi pasli Božjo Cerkev, ki si jo je bil pridobil s svojo krvjo.
29 Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi.
30 Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo.
31 Zato ostaníte budni in ne pozabíte, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas!
32 Zdaj pa vas izročam Bogu in besedi njegove milosti. On ima moč, da vas izgradi in vam zagotovi dediščino med vsemi posvečenimi.
33 Od nikogar si nisem poželel srebra, zlata ali obleke.
34 Sami veste, da so te roke prislužile vse, kar smo potrebovali jaz in moji spremljevalci.
35 Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča je dajati kakor prejemati.‹«
36 Po teh besedah je pokleknil in vsi skupaj so molili.
37 Nastal je velik jok, vrgli so se Pavlu okrog vratu in ga v slovo poljubljali.
38 Še posebej so bili potrti ob njegovi besedi, ki jo je rekel, da ga poslej ne bodo več gledali v obraz. Nato so ga pospremili do ladje.
|
